So ostanki bivšega koncentracijskega taborišča danes spomeniki tragedije z namenom opominjanja na grozote zgodovine ali le prenatrpano sprehajališče, znamenitost, ki si jo je treba ogledati vsaj enkrat v življenju ter prečrtati s seznama obveznih mest za selfije?
Sergej Loznica, sloviti dokumentarist, se v svojih filmih velikokrat dotakne zgodovinske tematike (Blokada, 2006) ter postavi družbo pod kritični objektiv (Pismo, 2013). Tokrat je združil niti obojega in jih prepletel z idejami istoimenskega romana W. G. Sebalda o petletnem fantku, ki je poslan v rejo in tako uide usodi v koncentracijskem taborišču. Pri novih starših pozabi na svojo identiteto in preteklost, nato pa se mora z njima soočiti.
Režiserjeva poanta glasno odmeva tudi brez dodatnega komentarja, problematika pa žari v vseh odtenkih tudi brez barv. Velikokrat zastrt pogled nam razkriva današnjo situacijo v koncentracijskem taboru, ki bolj kot na karkoli drugega spominja na turistično atrakcijo. Zlahka rečemo, da je avtor na sliko zgodovinskega prostora groze položil prosojnico z novodobnimi liki.
Umirjenost statičnih kadrov se prepleta s konstantnim premikanjem ljudi, ki se včasih zdi brezciljno. Zgodba brez pravega vrha nas vseskozi nosi na enakomernih valovih ter se ciklično zaključi točno tam, kjer se je začela. Skozi zaporedje tekoče nanizanih, velikokrat precej predolgih prizorov, spremljamo naravno obnašanje obiskovalcev ter njihovo ukvarjanje z vsakodnevnimi neprijetnostmi na območju koncentracijskega taborišča, pa naj gre za obletavanje čebel, vročino, utrujenost od dolge poti ogleda ali pa prekratek odmor za malico. Res, da vse to težko primerjamo z neznosnimi okoliščinami koncentracijskega taborišča, a vseeno se zdi, da Loznica zasmehuje osnovne človekove potrebe, le zato ker obiskovalci niso dejanski ujetniki taborišča.
Črno-belo fotografijo nadgrajujejo zvoki iz okolja, smeh in vedenje, ki bi se marsikomu najbrž zdelo neprimerno in se prepleta z ledeno resnimi dejstvi turističnih vodičev v različnih jezikih. Zdi se, da smo, kakor glavni lik v romanu, pozabili na svojo preteklost, saj si sicer ne bi drznili tako nonšalantno obregniti ob zgodovino – četudi ujeti trenutki zbeganosti in izgubljenosti, ki pronicajo skozi nekatere bližnje kadre obrazov vseeno dajejo misliti, da vsi obiskovalci niso čisto brez empatije.
Kakor naj bi Napoleon zaveznike ukanil z odločilno bitko pri Austerlitzu, nas tudi Loznica v kinodvorano zvabi nič hudega sluteče in nas prisili, da se soočimo sami s sabo in z današnjim odnosom človeštva do zgodovine. Nasprotje tihih krikov iz preteklosti in smeha iz sedanjosti odzvanja še dolgo po tem, ko se dvorana izprazni.
Yana Lukashevich
